Izziv je bil velik in privlačen: dobrih 1110 kilometrov cest, več kot 10.000 metrov vzponov, vratolomnih spustov, dolgih in nepreglednih ravnic, ob morju, ob rekah … Veliko ljudi je bilo, ki so živeli v sladkem pričakovanju, ki so verjeli, da bodo aktivno sodelovali v veliki kolesarski pustolovščini, še več pa tistih, ki so tiho sanjali. Ker so se bali neznane preizkušnje, vsega, česar še niso imeli priložnosti izkusiti. Sodelujoči so se morali že pred startom zavedati, da se spuščajo v nekaj, kar je daleč od vsakdanjega, v nekaj, kar niti približno ni igra.

Lani

Petek, 9. maja 2007. Nekaj čez peto ure zjutraj. Z Maretom in Marjanom smo stali ob cesti, približno na pol poti do Predmeje. Okrog nas se je počasi širilo rdenje novega jutra in kljub neprespani noči sem bil v očaranosti, v katero so me zapredali jutranji oblački in ptički, ki so prepevali, nekako odsoten. Če ne bi zrak prenašal zvokov iz doline, bi bil kraj divji, tih in lep. Visoke travne bilke so se nežno pozibavale. Kamnite plošče je preraščal sivi mah, iz njega pa so poganjale drobcene rožice – kot bi se znašel v izgubljenem raju. Kraj je dišal, kot da bi odprl kozarec z zdravilnimi zelišči.

Misli so mi malce zašle … Na kolesarje, na njih, ki smo jih čakali. Na prostovoljne mučenike. Udeležence prve mednarodne ultramaratonske kolesarske dirke, imenovane DOS Extreme, dolge dobrih 1140 kilometrov. Na dirki, na kateri se ura ustavi šele na cilju, na dirki, na kateri ni etap, priložnosti za počitek, druženje. Vse to pride šele na koncu, saj je preizkušnja tako zahtevna, da so bili vsi kolesarji med tekmo pravzaprav ves čas na robu fizičnih in psihičnih zmožnosti, le malo manj pa so trpeli njihovi spremljevalci, ki so bili najbolj odgovorni tudi za početje svojih varovancev.

Še danes se včasih zalotim v razmišljanjih, kaj, za vraga, je v globinah človeške duše in telesa, kar žene človeka k doseganju nepredstavljivega, k premagovanju samega sebe in vsega, kar se poleg tega še dogaja v sožitju ali v konfliktu z naravo. Kaj je tisto, kar človeka odvrne od tega, da bi trezno razmišljal o tem, da so nekje meje, ki jih ne bi smel prestopiti, predvsem pa ne iz razlogov, da bi se obremenjeval s prepričanji, da je odstop izraz šibkosti in nezadostnega samozaupanja.

Ne vem … Toda lanski udeleženci, fantje in dekle, so mi z voljo in predanostjo, z vztrajnostjo in velikim upanjem sproti dokazovali, da lahko napreduješ tudi k dosegu nedosegljivega. Tako tisti, ki so se borili za sekunde, kot tudi tisti, ki so vrteli pedale bolj počasi. Toliko trpljenja in mučenja telesa in duha, po drugi strani pa neizmerne volje in pozitivnega egoizma do samega sebe zlepa ne vidiš. Prav vsi pa so na cilju imeli enak izraz zadovoljstva na obrazu in izžarevali toliko energije, da se je kar iskrilo.

Lanska dirka je popolnoma uspela. Kljub dvomu nekaterih posameznikov, da je vse skupaj nesmiselno, da je to le še ena nesmiselna prireditev, da je šlo zgolj za popolnoma nepotrebno dokazovanje in zadovoljevanje egoizma vseh tistih, ki v resnem tekmovalnem nastopanju niso več kos tekmecem.

Tovrstne trditve ne držijo. Nobene resne teže nimajo. Dirka DOS EXTREME je lani vsem dvomljivcem dokazala, da imajo tudi takšne preizkušnje svoje mesto v slovenskem prostoru, četudi gre za izrabo moči in energije v iskanju novih izzivov na drugačen in morda nekoliko neobičajen način sodobnega gladiatorstva.

Vsaj moji spomini so še vedno zelo živi in še vedno me spreleti srh ob misli na silna čustva, ki so med dirko privrela na površje, na bolečine, trpljenje, zadovoljstvo, srečo in na vso energijo, ki so in smo jo vložili v to, da s(m)o dokazali, da smo Slovenci res narod, zmožen vsega, četudi je to pogojeno z mnogoterimi odrekanji pa tudi s sodelovanjem in prizadevanji številnih posameznikov.

Preizkušnja DOS EXTREME 2007 je še kako odmevala in to ne le v ožjem okolju, ampak je njen glas segel po vsej Sloveniji in tudi po Evropi in svetu nasploh. Odzivi medijev so bili navdušujoči. Ljudje, ki jim je kolesarstvo blizu, so se s preizkušnjo DOS EXTREME poistovetili in minulo dogajanje je bilo kar dolgo rdeča nit mnogih pogovorov. Vse to pa nas organizatorje obvezuje, da prihodnjo preizkušnjo pripravimo še bolje, da zadovoljimo prav vse, tekmovalce, kolesarske navdušence in ljubitelje športa nasploh. Eden lanskih udeležencev je zapisal: »Vsaka uspešno končana zgodba, vsak dosežen cilj spodbudi v človeku nove izzive.« In tej misli zvesto sledimo.

Letos

Lani je bilo zmagovalcev dirke 13. Ja, res je zmagal vrhunski ultrakolesar Jure Robič, ki je suvereno opravil z vso domačo in mednarodno konkurenco. Toda zmagovalci Dosa so bili prav vsi, ki so v predpisanem času prispeli na cilj v Postojno, pred Epicenter. Vse, kar so ti ljudje naredili s kolesi, s seboj in spremljevalci, je bilo nepopisno težko, a ne glede na to cilji pač posvečujejo sredstva in najbrž so bili vsi zadovoljni, da jim je uspelo.

Priprave na naslednjo dirko, DOS EXTREME 2008, katere start bo v četrtek, 8. maja, ob 21. uri pred hotelom Sport v Postojni, so v polnem zamahu. Nekoliko okrepljen organizacijski odbor deluje s polno paro in veliko načrtovanega dela je že narejenega.

Dirka bo letos potekala na nekoliko spremenjeni progi, saj bo daljša (1182 km), z več kot 13.000 metri višinske razlike, trasa pa bo posegla globoko »v kurjo glavo«, v Prekmurje, ki smo se mu lani nekako nehote izognili. Sodniška ekipa bo okrepljena in predvsem mnogo bolj dosledna in stroga. Nagradni sklad bo višji, časovni limit za dosego cilja bo, tudi zaradi nekoliko daljše proge, predvsem pa zaradi res zahtevne konfiguracije, nekoliko bolj človeški – 69 ur. Nekoliko spremenjene bodo lokacije nekaterih časovnih kontrol, vsa spremljevalna vozila bodo opremljena z napravami za satelitsko sledenje. Ta tehnična rešitev bo vsem obiskovalcem naše spletne strani www.dos-extreme.si omogočila, da bodo v grafični podobi lahko ves čas spremljali položaj vseh tekmovalcev na progi. In teh ne bo malo.

Lani je bilo tik pred iztekom roka za prijave prijavljenih le nekaj tekmovalcev, tako da smo bili organizatorji kar malce v skrbeh, kako in kaj. Letos je podoba liste prijavljenih že zdaj mnogo bolj spodbudna. Kar 40 udeležencev je že potrdilo sodelovanje! Iz 12 držav! Od domačih matadorjev Robiča, Baloha, Stoklasa, Viraga, lanskih udeležencev Smrekarja, Kosa, Perčiča, Župca, Luzarja, Hasemalija in Drofenika do mnogih drugih slovenskih kolesarskih »anonimnežev«.

V Postojno spet prihaja legenda ultrakolesarjenja, Američan Rob Kish, prvič se bo na naši dirki preizkusil njegov sonarodnjak Robert Broomhead. Italijan Fabio Biasiolo, odlični Avstrijec Strasser (lani tretji), Meinhart (A), Euling, Popp in Lutz iz Nemčije, Velez iz Francije, Bursič iz sosednje Hrvaške, Slovak Kerekez, Madžar Meszaros … Obeta se tudi nastop znanega Slovenca, ki sicer ni vrhunski kolesar, je pa odličen športnik. Za zdaj želi ostati še anonimen, bo pa njegov nastop prav posebno presenečenje za vse, za navijače, tekmovalce in druge. Skratka, vrhunska konkurenca, četudi startna lista še ni zaokrožena.

Tudi Poletova Ajda?

Tudi v ženski konkurenci bo letos nekaj (več) nastopajočih. Lanska zmagovalka Ajda Opeka, tudi članica Poletove ženske kolesarske ekipe, se o udeležbi še odloča. Njena kolesarska tekmica in prijateljica Tjaša Rutar, članica postojnskega kolesarskega kluba, je sredi priprav na dirko, dirke se bo gotovo udeležila tudi Čehinja Hanka Ebertova, ki je med drugim zmogla tudi progo Raama. Te tekmovalke pa gotovo ne bodo edine na progi! Še je nekaj želez v ognju!

Vse do sobote, 10. maja, ko v zgodnjih popoldanskih urah pričakujemo na cilju zmagovalca DOS EXTREME 2008. Kdo bo tokrat najhitrejši? Tega še ne vem! Bo pa dirka gotovo vredna vaše pozornosti in bomo o njej vsekakor še poročali.