»Najpomembnejši razlog, da se športniki oglasijo pri meni, je, da nimajo dovolj časa. Želijo, da jim sestavim vadbeni program, ki bo maksimiral njihove vadbene ure. Če ima nekdo na teden samo šest ur časa za trening, si ne more privoščiti napak v svojem vadbenem programu ...« je dejal Joe Friel, vrhunski kolesarski trener in avtor knjige Cyclist's Training Bible.

»Po šestih do osmih tednih sem opazil, da se na skupinskih vožnjah počasi premikam proti ospredju skupine. Uspelo mi je vztrajati ob močnih kolesarjih na vzponih. To me je pripeljalo do ugotovitve, da sem bil v preteklosti zmeraj pretreniran.«

Športniki in trenerji v svoji želji po uspešnem tekmovalnem nastopu pogosto sledijo navodilom in vadbenim načrtom uspešnih športnikov ali njihovih trenerjev. To ni nujno slabo, vendar prinaša pomembno pomanjkljivost. Ti uspešni športniki so najverjetneje ljudje, ki se na običajno vadbo odzivajo neobičajno, to je veliko bolje kot večina športne populacije. Ko so raziskovalci dvanajst trenerjev najboljših maratoncev na svetu vprašali, kako trenirajo njihovi varovanci, in analizirali njihove dnevnike vadbe, so presenečeno ugotovili, da so varovanci dosegali vrhunske rezultate, čeprav so bile vadbene obremenitve, ki so jim jih predpisovali trenerji, zelo različne. Podobno pokažejo natančno vodene študije, ki potrdijo, da dosegajo posamezniki, kljub temu da izvajajo po izbranih kazalcih povsem enak vzdržljivostni trening, različen napredek v vzdržljivosti. Podobno sliko so dale tudi meritve Poletove tekaške ekipe 2006, ko je razmeroma podoben vadbeni režim v šestih mesecih vzdržljivostne vadbe kazalec vzdržljivosti VO2max pri dvaindvajsetih tekačicah in tekačih v povprečju izboljšal za 8,9 odstotka, pri čemer je največji napredek tekača znašal 28,6 odstotka ali trikratno vrednost napredka skupine.

Tančico skrivnosti počasi odkrivajo najnovejše genske raziskave, saj so že določile nekatere gene, ki močno določajo stopnjo odzivnosti posameznika na enak vzdržljivostni trening. Ljudje se seveda med seboj razlikujemo tudi v motivaciji do treninga. Kakor koli že, to pomeni, da poznavanje načina treninga najboljših športnikov tega planeta ne more dovolj dobro odgovoriti na vprašanje, kateri način vadbe je najbolj učinkovit. Na to vprašanje lahko odgovorijo le natančno vodene študije treningov. In ker dejstva ne prenehajo obstajati, če se ne menimo zanje, ta način imenujem znanstveni pristop k treningu.

Ker rekreativni kolesar zaradi službenih in drugih obveznosti ne more dosegati velike količine vadbe, je zanj tako kot za vrhunske športnike pomembno, da trenira učinkovito. To je, da ob najmanjši količini vadbe in najmanjši možnosti za pretreniranost dosega največji napredek v svoji kolesarski zmogljivosti. Kontroverzno vprašanje, ki se postavlja, je, ali v resnici obstajajo bolj in manj učinkovite vadbene metode. Torej tiste, ki lahko kolesarjevo zmogljivost v istem časovnem obdobju bolj povečajo kot druge. In kako lahko to ugotovimo, če vemo, da se različni posamezniki na enak tip vzdržljivostnega treninga dokazano različno odzivajo. Vpliv genov na vzdržljivostni nastop izločimo tako, da namesto napredka posameznika merimo napredek skupine, ki obsega različne posameznike, torej različno gensko ozadje. Če nam uspe dokazati, da neka skupina kot celota v istem časovnem obdobju bolj napreduje v izbranih kazalcih vzdržljivosti (npr. v VO2maxu) kakor druga, smo dokazali, da je trening te skupine bolj učinkovit od drugega. Tako lahko s predpisovanjem takšne vrste treninga pri posamezniku z največjo verjetnostjo pričakujemo največji napredek v njegovi kolesarski zmogljivosti v okviru njegovega genskega potenciala. Take študije na kolesarjih so že bile narejene in so pokazale, da res obstajajo vadbene metode, ki so v določenem časovnem obdobju bolj učinkovite kakor druge.

Torej pravzaprav ni povsem vseeno, kako treniramo.