|
Spadam v kategorijo kolesarjev, ki kolesa ne pospravijo vso sezono. To pomeni, da kolesarim tudi pozimi. Včasih tega nisem počel in sem v pozni jeseni kolo obvezno zamenjal s tekaškimi copatami ali s smučmi in podobnimi pripomočki, ki so se mi zdeli najprimernejši za krajšanje »nekolesarske« sezone.
Potem pa mi je pred davnimi leti padlo v možgane vprašanje, zakaj hudiča ne kolesarim tudi, ko termometer kaže manj kot deset stopinj. Odgovor se mi je zdel logičen. Najprej sem se vprašal, zakaj bi prenehal kolesariti, ko sem v najboljši formi. Pozno jeseni mi števec na krmilu kaže okoli šest do sedem tisoč kilometrov in ni ceste, po kateri se ne bi vozil s tako lahkoto, da užitek na kolesu doživljam kot najlepšo sprostitev, kar si je moje telo lahko zamisli. Si predstavljate, kako težko je na primer aprila ali maja sesti na kolo, ko veste, da so vaše noge, zadnjica, hrbtenica, vrat brez enega samega kilometra? No, toliko laže si potem predstavljate, kakšen užitek je, ko so ti organi in še duša povrhu skoraj polni kilometrov.
Prvi razlog, zakaj nisem kolesaril pozimi, so seveda nizke temperature. Ampak ker gre ves svetovni razvoj naprej, je šel za njimi tudi razvoj kolesarskih oblačil. Zdaj lahko kupiš materiale, ki zagotavljajo, da te pri minus deset stopinj pri 40 kilometrih na uro hitrosti ne bo zeblo. Okej, če trgovci pretiravajo, potem gotovo drži, da te pri štirih, petih stopinjah nad ničlo v takih oblačilih ne bo zeblo. Torej sem se oblekel v tako konfekcijo. Drugi razlog, zakaj nisem kolesaril tudi pozimi, je seveda sneg na cestah. Po manjšem premisleku sem ugotovil, da veliko raje kolesarim po našem Primorju, kot se dričam na Krvavcu. Zato mi zdaj ni težko, kadar so gorenjske ceste zasnežene, pospraviti kolo v avto in se odpeljati tja, kjer ni belega blata na cestah. Tretji razlog, zakaj nisem kolesaril pozimi, je, da sem mislil, da se bom, če bom kolesaril vse leto, kolesa enostavno naveličal. Četrti razlog pa je, da bom spet začel razmišljati, ali ne bi bilo bolje, da bi v hladnih dnevih raje božal muco za pečjo. To je tisti razlog, ki podira vso mojo izumljeno teorijo in prakso, kako ostati zvest kolesu vse leto. Kaj hočem povedati? Tole: rekel sem, da v pozne koledarske dneve startam z najboljšo kondicijo, zato bi jo bilo greh izgubljati za »gašperčkom«. Zame se najboljša forma začne pri pet tisoč kilometrih. Takrat se počutim tako svežega, močnega, sproščenega in polnega energije, da se mi razjasni smisel še tako visoke ovire. In kaj se zgodi? Tako napolnjen s kilometri in užitki v toplih oblačilih bi človek pričakoval, da se bo počutil enako kot kako nedeljo na kolesarjenju po Goriških brdih tam nekje julija. Najprej me prevzame grozen občutek, da mi zavore drgnejo ob oba obročnika. Ko ugotovim, da je kolo brezhibno, opazim, da mi merilnik srca galopira v ritmu, ki ga moja »tlačilka« ni vajena. Ko upočasnim, me začne zebsti kot psa, kljub »naprednim« materialom. Ura na kolesu se mi zdi neskončna in elastičnost telesa preplavi togost karbona. Počutim se »zagipsanega« na kolesu. Nobene sproščenosti in nobenega pravega užitka ni. Mislim samo na to, ali sem letos prekolesaril že šest tisoč kilometrov ali sem jih samo šeststo. Sem se mogoče premalo oblekel? Nemogoče. Mogoče nisem v formi in moram le potrpeti, da se bo vrnila čez slab teden ali dva. Tako minejo trije tedni in jaz se še vedno vozim ves »zabremzan«. Najprej pomislim, da je to le občutek zaradi mraza in samote na kolesarskih poteh. Nikjer poletne svežine, le ivje in slana od forme ...
Kaj si misli telo, ko ga nasukam na kolo pri ničli na termometru? Za možgane vem ... Tisti manjši del, ki se aktivira ob najmanjšem pomisleku na kolo, pričakuje »poletni« občutek tudi pozimi.
Več o športu in zdravju pozimi:
Kako deluje telo pozimi?
Katere nevarnosti nas pozimi čakajo na prostem?
Športna prehrana in prehranski dodatki pozimi
O zimi, rekreiranju, zdravju in prehrani
Na zimski dvatisočak
|
