Eddyja Merckxa s polnim imenom Edouard Louis Joseph Merckx lahko vidite že 23. septembra ob 8. zjutraj v Salzburgu.

Eddy je belgijski plemič, podjetnik, ki izdeluje in prodaja kolesa z lastno znamko, in kolesar, ki ga bo za vse večne čase nemogoče premagati. Poleg vsega, kar se ve o njem, se je vredno spomniti, da je zmagal na 525 dirkah kot profesionalni kolesar in da je klasično dirko Milano–San Remo dobil sedemkrat. Petkrat je zmagal na dirki po Franciji in po Italiji, enkrat v Španiji. Svetovni prvak je bil trikrat kot profesionalec in enkrat kot amater. Pravi, da je svoj največji uspeh dosegel leta 1969, ko je dirko po Franciji končal v rumeni majici kot zmagovalec v skupnem seštevku, v zeleni kot zmagovalec po točkah in v pikčasti kot prepoznavni znak kralja gora! Ni dovolj napisati, da je zmagal v vsem, v čemer se zmagati da. Treba je spomniti, da je zmagal tudi na dirki po Švici, dvakrat na dirki po Belgiji, trikrat na dirki Pariz–Nica, enkrat na Dauphine Libere, petkrat na dirki Liege–Bastogne–Liege, trikrat na Pariz–Roubaix, trikrat na Valonski puščici in na dirki Gent–Wevelgem, dvakrat na Amstelu ... Kraljeval je celo na velodromu. Med profesionalnimi kolesarji je tudi rekorder po zmagah v eni sezoni, kar 54 jih je dosegel. Na Tourih je zmagal 34 etap ...

Naštevanja ni konec. Zadnjič sem ga srečal lani na kolesarskem sejmu v Nemčiji. Močno shujšan in zelo vitalen glede na to, da je imel že krepko čez sto kilogramov. Po zdravniškem nasvetu je moral shujšati ne le zaradi zdravja, ampak tudi zaradi želje, da bi se po dolgih letih spet spravil na kolo. Takrat sem ga prosil, naj mi pove kakšno anekdoto iz »tistih dni«, pa je ob spremljavi smeha hitel govoriti o etapi Dirke po Italiji, ko je v samostojnem pobegu najbližjega zasledovalca čez Dolomite »nasviral« že devet minut, ga na vrhu hriba na vetru in dežju devet minut čakal, potem mu je v spustu ušel za pet minut in ga spet počakal. Skupaj sta kolesarila še petdeset kilometrov, ko ga je spet izgubil in ga pet kilometrov pred ciljem počakal v obcestni kavarni. Ravno kavo je spil, ko je »zasledovalec« pridrvel mimo, misleč, da je Eddy že zdavnaj v cilju, on pa je vozil sto metrov za njim in ga seveda na ciljni črti še »odsprintal« in osvojil etapo. Takrat so mu navijači dali ime Kanibal.

Nikomur in nikoli ni hotel prepustiti zmage, če je le lahko vplival na to, in vsaj 525-krat je lahko.