Prejšnja sobota bi prav lahko bila podobna kateri koli drugi soboti poznega poletja, bil je prijeten, nezahteven dan. Pa se je izkazala kot precej manj preprosta, vsaj zame.

Bila je sobota, ko se je zgodil kolesarski vzpon na Mangart. Sedmič, iz Loga.

In dan, ko sem spoznal nekaj resnic. O sebi, prijateljih in celo o svojem narodu.

Prva se mi je razodela v Logu pod Mangartom, med organizatorji, prijatelji iz društva Novice Extreme, ko sem opazoval vse daljšo vrsto kolesarjev, ki so se prijavljali na dirko. Ugotovil sem namreč, da smo Slovenci preračunljivi. Dokler vremenarji v petek ne zagotovijo lepega sobotnega vremena, se ne splača prijavljati, škoda je metati denar skozi okno. In ravno ko sem hotel to misel spremeniti v eno od življenjskih resnic, me je prešinilo nekaj drugega. Šokantno spoznanje, da Slovencem denar ne pomeni veliko. Kako bi sicer pojasnil dejstvo, da se skoraj polovica vseh, ki so prišli, ni niti zmenila za to, da je štartnina na dan prireditve precej višja, torej so vrgli denar skozi okno. Od tega trenutka so se nova spoznanja kar vrstila.

Najprej sem se prepričal o iznajdljivosti našega naroda. Ko je ob nenavadnem in nepričakovanem navalu tekmovanja željnih kolesarjev organizatorjem zmanjkalo čipov za merjenje rezultatov, so se odločili, da bodo čas merili ročno, kot se je počelo v predračunalniških časih. Ko je zmanjkalo še štartnih številk, so vsem zamudnikom ponudili ročno napisane na navaden list papirja. Večina ni imela nič proti.

Ugotovil sem tudi, da smo Slovenci resnično in dokončno postali kolesarski narod. Če sem to malo sumil že ob letošnji Franji, zdaj ni bilo več dvoma. Morda smo še vedno tudi smučarski narod, kot se je govorilo svoje dni, a kolesarski smo prav gotovo. In tekmovalni in trmasti in vzdržljivi. O tem sem se prepričal v naslednjih urah, ko sem opazoval kolesarje med vzponom. Premagati sedemnajst kilometrov s kolesom je mala šala. A samo dokler se ti kilometri ne postavijo pokonci. Mangartski se, kar odločno. Pa ne samo to. Da je vse skupaj še malo težje, je nekaj teh pokončnih metrov celo skritih v temne in vlažne predore, da težko prevoznega dela, kjer je v dolino grmel plaz, niti ne omenjam. Prav zanima me, kaj bi si mislil kateri od tistih Italijanov, ki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja tako mojstrsko speljali cesto tja gor na sedlo, če bi vedel, v katere čisto druge, precej bolj humane namene bodo uporabljali njegovo cesto skoraj stoletje pozneje. Marsikdo bi v soboto raje videl, da bi bila nekaj ovinkov manj dolga … Kot tisti mladenič, ki me je nekje na desetem kilometru z upanjem v glasu vprašal, ali je še daleč. Ali kot gospodična, ki si je pred mojim objektivom zakrila obraz, ker je menila, da ji je hud napor v kombinaciji z malo pretoplim vremenom čisto pokvaril videz. Motila se je, prav lepo jo je bilo pogledati.

Čez dobro uro, ko so se vsi prej sopihajoči spuščali nazaj v dolino, ni bilo pri nikomer videti posledic napora. Navzdol so se vozili kot profiji. Še manj izčrpanosti je bilo videti malo pozneje, na prireditvenem prostoru, med podelitvijo medalj in nagrad najboljšim. Le nekaj je kazalo na to, da je bil vzpon na Mangart za marsikoga največji kolesarski podvig sezone. Odločno praznjenje krožnikov z golažem in nenavadno potrpežljiva vrsta pred pultom, kjer se je dobilo sredstva za rehidracijo izsušenega organizma. A če dobro pomislim, to morda niti ni posledica kolesarskega napora, ampak le še eden od naših običajev. Ko je delo pošteno opravljeno, se spodobi nazdraviti.

Še eno resnico sem moral priznati v soboto. Tokrat o sebi. Nevoščljivec sem. Priznam, zmagovalcu, ki je pridivjal v cilj v neverjetnih petinpetdesetih minutah, sem zavidal moč in pripravljenost. Nekaterim sem zavidal tudi njihov bleščeče bicikle. A to je še normalno, človeško, bolj me skrbi to, da sem zavidal tudi vsem preostalim, ki so se mimo mene potili v klance. Vsem petsto, ne glede na to, kako hitro in s koliko vloženega napora je kdo premagal strmine. Vsem, ki jim je uspelo, da so si naredili dan, s katerim je človek zvečer lahko zadovoljen. In malo tudi ponosen nase. Naslednje leto morda zamenjam fotografski aparat z biciklom. Da bom ponosen nase.

-------------

TD Logu pod Mangartom smo od štartnine namenili 5000 evrov.

Vzpon na Mangart je z amaterskim videozapisom in priložnostnim komentarjem, oboje z zadnjega sedeža motorja, ki ga jo vozil Peter Roman, posnel tudi Primož Kališnik, urednik Poleta. Ni za oskarja, za spomin pa bo.

Video

REZULTATI - 7. kolesarski vzpon na Mangart