O bureku in ženskah z jajci. Krst slovenske ženske cestne kolesarske reprezentance med svetovno elito, tak, da hujši ne bi mogel biti.

Njene besede so bile njena sklepna misel po njenih nastopih na treh tekmah ženskih poklicnih cestnih kolesark v Toskani. Priznala je, da jo je bilo na cesti strah kot še nikoli ne v nobenem grabnu ali med koreninami.

Trofeo Costa Etrusca

Začeti moram na koncu, v Ljubljani. Na mojem najljubšem spletnem forumu, ki ga visoko cenim prav zaradi odkritosti in tega, da se krešejo mnenja, sem zapisal, da najboljših trideset, štirideset svetovnih cestnih kolesark brez večjih težav poseka vse slovenske rekreativce. Jasno, da so šli fantje na zadnje noge, ampak kolesarji smo znani po tem, da že tako malo teže razumemo stvari, če pa nas kot otroka strese kakšno ničvredno babše na cestnem dirkalniku, je to za naše razumevanje pravice v kolesarstvu že povsem preveč.

Jap, pa je žal tako. Nekateri v Sloveniji ne vidijo čez plot, a vseeno vidijo tako daleč, da bodo jasnovidci postali nepotrebni.

Žensko cestno kolesarstvo je resen šport in nekaj deset punc na svetu živi od tistega, kar dajo od sebe na cesti. Jasno, vmes je še kolo, da ne bo pomote. Nekaj deset jih hodi v službo bolj napol, v resnici so bolj tekmovalke kot zaposlenke.

In nekaj malega bi imeli radi, nekoč, v tem športu, prste vmes tudi Slovenci. Pravzaprav Slovenke.

Če bi postavili na start kakšne največje kolesarske klasike slovenske poklicne kolesarje, ki ne kolesarijo v tujini, ampak v Sloveniji, in če bi stali poleg Armstronga, Cavendisha, Valverdeja, Contadorja, Evansa, Schlecka, Cancelare, bi se verjetno vsem tresle noge od spoštovanja in treme. In verjetno bi, če bi šlo takoj od starta na polno, kdo pogrnil od treme. Pa so naši slovenski kolesarji kar dobri in še pogumni povrh, fantje s kar precej jajci!

No, v Toskani, na dirki z imenom Trofeo Costa Etrusca, so bile, kot se je izrazil Robert Pintarič, trener in intimus Blaže Klemenčič, svetovne in olimpijske prvakinje za pet let nazaj. In za naprej tudi, bi še dodal.

In med njimi nekaj Slovenk, prvič kot ekipa. Poleg Blaže, poklicne športnice, ki je svetovna klasa na gorcu, še mlada Polona Batagelj, študentka, ki je lani nastopila na svetovnem prvenstvu, zdaj pa vozi za italijansko ekipo, in nekaj punc, članic Poletove kolesarske ekipe. Poletovi angelčki. Kdo so te punce? Hja, nič drugače ne moremo reči: precej dobre rekreativke, ki jih je Gorazd Penko prepričal, da bi se morda splačalo poskusiti tudi med profesionalkami. Živa je tolmačka naših politikov v Bruslju, Aja učiteljica v osnovni šoli, Andreja dela v športni trgovini, Alenka in Tjaša pa dobita službe za določen čas, kot je pri mladih v navadi.

Trening na Filipinih

Začelo se je lanskega decembra v Istri in trajalo do marca. Dekleta so skoraj vsak vikend preživela ob morju, v vasi Filipini, in se po hribčkih in dolinah polotoka verjetno spraševala, zakaj to počnejo. Ni bilo lahko, ampak kilometri in višinci so se med seboj možili in množili in dekleta so postajala vse močnejša in vse hitrejša. V primerjavi z letom prej sploh. Napol posmehljivi pogledi moških, ki so se, radovedneži, vedno raje pridruževali dekletom med vadbo v Istri, so včasih postajali malo stekleni, punce so bile naenkrat nekaterim vse bolj enakovredne. Penko je bil zadovoljen. In je punce pohvalil: »Gremo na dirko v Toskano, ampak nobena ne bo prišla do konca, nimate možnosti.« Ja, tako zna pohvaliti le on. Kot bi te z vilami počesal.

Sedeli smo pri večerji v hotelu, ki se mu reče Mačja špranja ali nekaj podobnega. Za sosednjo mizo profesionalke iz Cervela. Kirstin Armstrong in druge. Miza naprej Vison 1 Racing. Nicole Cooke. Lani olimpijska in svetovna prvakinja. Nizozemska državna reprezentanca je bila nekje drugje, med njimi Marianne Vos. Kje sta državni reprezentanci Belgije in Nemčije? Je res, da so nemški ekipi pokradli vsa kolesa? Res je.

Jap, za večerjo ni bilo cmokov, a so bili vseeno v grlih.

Na rampi

Naslednji dan zgodovinski trenutek. Slovenska ekipa prvič uradno na rampi, predstavitev in fotografiranje. Trenutek je slovesen: danes se tu, v Vadi, začenja pisati neko novo poglavje v slovenskem športu. Začenjamo iz nič, me spreleti. Pomislim na maraton v Sežani, kjer bi moral biti, pa me je usoda ponesla sem; tudi tam ni bilo pred devetimi leti nič, le naša ideja, čez dva dni pa bo teklo 3000 ljudi. Vse se da, v kolesarstvu ni nič nemogoče. To sem ugotovil, ko sem po Ameriki sledil puščicam, ki so označevale traso Dirke po Ameriki, ko se je je prvič lotil Jure Robič. Skoraj 5000 km in puščica na vsakem ovinku! Vse se da, nič ni nemogoče, samo če se hoče.

Pred startom imamo nekaj heca. Poletova dekleta v žepe dobijo vizitke z naslovom hotela, če bi se izgubila med tekmo, da bi znala domov. »Skrijte te vizitke, da nas ne vidijo drugi, kako smo prestrašeni,« benti Penko.« Punce se le smejijo, nekaj imajo za bregom. Le kaj?

Penko, Blažin trener Robert Pintarič in zlata vredni mehanik Blaž v spremljevalnem avtu sledijo skupini deklet, z Radom parkirava spremljevalni kombi nekaj kilometrov naprej. Veter je strahovit, pri nas tako piha enkrat, dvakrat marca. Zjutraj sem šel na kolo, dvakrat me je pobrisalo s ceste. Ne pobrisalo, zradiralo.

Punce priletijo kot nore. Kakšnih 180 jih je. Naše so bolj zadaj. Povsem zadaj. Pravilo je, da če je tekmovalka več kot tri minute za vodilno skupino, mora iz dirke. Pri petnajstem kilometru poberemo Andrejo, malo naprej Alenko, Tjašo, nato Živo. Prve tri se kar smejijo, Živa je besna, iz nosa ji teče, do konca je morala pritisniti. Aja pride v kombi malo kasneje. Žalostna je, pravi, da se je ravno ogrela, da bi zdaj šlo. Polona in Blaža sta s skupino naprej. Tudi njiju pobere metla. Blažo je hitrost na startu povsem presenetila. »Ujela je skupino in bila prepričana, da vozi v prvi skupini.« Robert se smeji, Blaža pa ne. V Livornu je cilj. Gledalci smo, ne pa kolesarji. A punce so kar dobre volje. Pravijo, da jih še nikoli ni bilo tako strah kot v drveči skupini takoj po startu. Živo in Blažo zmerjajo. »Pazi, pazi, Slovenija, nehajta 'bremzati'.« Kdor pozna Živo, ve, da to ni dobro početi. Pa je bila naša nepopustljiva Živa tokrat izjemoma tiho, čeprav te lahko nekam pošlje po nemško, angleško, francosko.

Bili smo v nekem drugem svetu, morda vsi ne povsem po svoji volji, pa vendar. Začelo se je.

Vlak in Rute

Naslednji dan je bil start v gričih. Še vedno je noro pihalo. Mraz. Kot pes. Pes? »Andreja, te je strah?« Kot psa, odgovori.

Sonce in veter. In naenkrat ... snežinke. Snežinke marca v Toskani, ko naj bi počasi začelo cveteti. Začetek v klanec. Po nekaj kilometrih je v avtu Alenka, popolnoma jo je pobralo, pa je bila od Poletovih punc vso zimo daleč najmočnejša. »Preveč mi 'curi', prvi dan je.« Andreja vozi naprej, že zunaj konkurence, trening. Veter jo skoraj odpihne s ceste. Ujamemo Tjašo, lansko zmagovalko dirke okoli Slovenije. Odpadla je, ker se boji peljati po klancu kot druge, 70, 80 na uro. Le smeji se. Aja je še vedno v igri. Ujame jo metla. Nato kolona avtomobilov, Aja prehiti metlo in nekaj spremljevalnih avtov. Dvakrat, trikrat. Nato pa: pred spuščenimi zapornicami stoji vsa ženska kolesarska jata, vlak prihaja. Noro. Aja hoče naprej, sodnik ji ne dovoli, objema jo in tolaži kot otroka, še poboža jo po licih, ko pa se obrne, mu Aja skoraj med nogami, še vedno na kolesu, pobegne naprej. Zapornice se dvignejo. Ena izmed Cervelovih kolesark starta kot izstrelek. Druge čakajo, da se oddalji za čas prednosti, kot jo je imela pred prihodom oblaka. Dekle je bilo v begu 80 kilometrov. V tistem vetru in klancih.

Montescudaio, kjer je cilj, leži na vrhu hiba, ulice so ozke, zavite. Živa omaga, pravijo, a niso prepričani: »Ena se je peljala mimo, sem jo pozdravila, pa ni nič odgovorila.« Ja, to bo kar Živa, poznamo jo, kakšna je, ko je jezna. Kmalu pride v kombi tudi Polona. Blaža se drži. Še je v igri, nima več daleč do cilja, še kratek krog. A na slabo označenem križišču še z dvema kolesarkama zaide. Konec dirke. Malo sem potrt zaradi Blaže, zares dobro je vozila.

Rute Costa je Portugalka, skupaj sva kolesarila z gorskimi kolesi iz Marakeša čez visoki Atlas do Sahare. Grela sva se skupaj z berberskimi pastirji v zavetju za živino visoko v hribih, v snežnem metežu, več kot enkrat sem jo vlekel iz prepada, kamor je strmoglavila. Nora baba na kolesu, projektil, vsak dan je trikrat užgala. Postala sva prijatelja, kot se zgodi na takih avanturah. Malo sva se še slišala po elektronski pošti, nato vse manj. In zdaj jo srečam tu, vozi za Portugalsko, pri 37 so jo kot eno najboljših gorskih kolesark dali dirkati na cesto. Dopoldne uči telovadbo, popoldne trenira, vmes se pritožuje nad neodgovornimi portugalskimi moškimi, ki ženskam ne dajo svobode. »Si ti tudi tak?« Kje pa, Rute, saj me poznaš. Smejiva se kot paglavca, srečanje je nepopisno prisrčno. Sneg v Toskani, z Rute ob sebi še konec sonca Portugalske. Enkrat sem ji v Sahari poskušal razložiti, da imamo pri nas tisto lepo pesem »Pojdem u Rute ...«, da bi jo rad naučil. Sva se režala v tistem pesku kot nora. Brihtna punca, preveč, portugalski petelini imajo z njo težave.

Večer v hotelu je poln smeha. »Kaj počnemo tu,« se smejijo punce. Ja, kaj, pišete zgodovino.

Srečam kolesarko, ki je bilo tako dolgo v begu. Lep kos ženske, ni je za hecat. »Za sto metrov predolga dirka je bila,« reče. Smeji se, a v resnici bi najraje jokala, se mi zdi, kljub strah zbujajočemu korpusu.

Nekaj o mobikolesarkah

Tretje jutro. Start je spet v hribih. Blaža se dobro ogreje na valjarjih, druge punce se ogrevajo na cesti. Aja iz žepa potegne telefon. »Kaj imaš to, pa ja ne voziš s telefonom?« jo pobaram. Aja se zasmeji. In druge punce razen Blaže tudi. Postane mi jasno: punce že tretji dan dirkajo z mobiteli v žepih, da nas pokličejo, če bi se izgubile.

Smeh je nalezljiv.

Dirka se začne s strmim spustom. Blaža skoči na čelo skupine, požene se kot nora. Tjaša je namenoma zadnja. Ne, spust ni zanjo. Dogovorjeni smo, da punc ne bomo pobirali, da bodo končale prvi krog, pa čeprav brez številke. Tjaša se smeji, ko jo prehitevamo. Alenka, Aja, Andreja, Živa pa še držijo skupino. Bravo. Hud klanec naredi selekcijo. Za prvo skupino pride več manjših, v eni je tudi Blaža. Damo ji nov bidon, iz avta pa Robert vpije, da prihaja tudi Živa. Neverjetno, še vedno je v igri. V naslednjih kilometrih se zaostanek poveča na več kot tri minute. Krivično, do konca. A vseeno Živina življenjska vožnja.

Blaža pride do cilja. Veselje deklet je pristno, kot da bi Blaža zmagala, kot da bi dirko one končale. Ponosi smo.

Za burek

V Sežani je, izvem, tega dne teklo 3000 ljudi, srečen sem, čeprav mi šine skozi glavo, da je to morda zadnja množična prireditev Kluba Polet. Kakor koli, tudi če bo tako, tekačev nihče več ne more ustaviti. Ljudje tečejo.

Punce kolesarijo. Poletove punce pa Polona in Blaža.

Bili so trije dnevi, ko so imele Slovenke tako velika jajca, kot jih mnogi moški nimajo pogosto. Zdaj gre lahko le navzgor. Nimamo več zgolj cestnega kolesarstva. Zdaj imamo tudi žensko cestno kolesarstvo.

Med toskanske griče se je priplazil mrak. Samo še 600 kilometrov imamo do doma. V prvem avtu se napol v prepiru kujejo načrti za naprej, Pinta in Penko bi se morda zlasala, če prvi ne bi sedel zadaj in če bi drugi imel kaj las, v drugem so vsaka s svojimi mislimi dekleta, ki so slovensko kolesarstvo naredila drugačno.

Da punce razen Polone in Blaže niso imele za burek, pribije nekdo na forumu.

Ja, tako se je začelo. Bili smo tam in vemo, kako je bilo. Bureka ni bilo, bile pa so punce z jajci, da jih vikaš. Morda so zato tiste tri dni telefoni zvonili kot nori. Vsi so hoteli košček bureka, vsi. Da boste vedeli. In to je dobro.

»Da so to preživele, je čudež, samo čakal sem, kdaj bom kje videl mešanico mesa v slovenskih dresih in karbona,« je bil spet nežen Gorazd Penko. In po moje kolajna, ki jo je na svetovnem v Lizboni dobil z Andrejem Hauptmanom, in peto mesto na olimpijskih v Atenah nista njegov zadnji veliki podvig. Bi rekel, da ne.