Besedo treking so si od Afričanov najprej sposodili Nizozemci, v njihovem jeziku »trekken« pomeni potegniti ali povleči. Angleži in Američani svojo različico pišejo »trekking«, v njihovem slovarju pa pomeni hojo, potovanje, pohod ...

Tudi pri nas se je prijela beseda treking, čeprav obstaja tudi lepa slovenska beseda pohodništvo, ki je zelo primerna in odlično zajema bistvo.

Vrste pohodništva

Obstaja nekaj kar nekaj različnih vrst pohodništva. Enodnevnim izletom v naravo v angleščini pravijo »hiking«. Ta izraz je še najbliže našemu pohodništvu. Opisali bi ga lahko tudi kot hojo v naravnih okoljih. Ampak ne gre zgolj za nedolžen sprehod, temveč za precej bolj naporen in dalj časa trajajoč izlet, ki praviloma zajema tudi kar nekaj višinskih metrov vzpona.

Večdnevnemu pohodništvu v angleščini pravijo »backpacking«. Pri tej različici pohodnik v nahrbtniku potrebuje vse za večdnevno preživetje v naravi. Na hrbtu poleg osnovne opreme, oblačil, šotora in spalne vreče prenaša tudi vodo in hrano. Tak izlet mora zajemati vsaj eno prenočevanje v naravi, seveda pa so tudi daljše odprave, ki trajajo več tednov ali celo mesecev. Prenočujejo lahko v kočah ali kampih, v divjini pa morajo sami najti primeren kraj za tabor.

So tudi ljudje, za katere je pohodništvo sestavni del njihovih poklicev. Pehoti v ameriški vojski pravijo kar »rucksack« ali skrajšano »ruck«. Njihove naloge so fizično zelo naporne, saj morajo poleg vsega tistega, kar prenašajo navadni pohodniki, s seboj vleči še orožje, strelivo, komunikacijsko opremo, hkrati pa morajo paziti, da oddajajo čim manj zvočnih in svetlobnih znakov. Med tiste, ki so pohodniki po službeni dolžnosti, spadajo tudi različni raziskovalci, znanstveniki, oskrbniki narodnih parkov in seveda reševalci. Tudi v Evropi imamo v Alpah precej zelo znanih večdnevnih tur. Tisti, ki se gredo pohodništvo bolj zares, pa prej ali slej začnejo sanjati o Himalaji in Patagoniji, ki ponujata fantastične pogleda na najlepše vršace našega planeta.

Pozitivni učinki na zdravje

Zdravniki in številni drugi strokovnjaki se strinjajo, da ima pohodništvo izjemno pozitivne učinke na zdravje. Nekateri celo trdijo, da je to najbolj zdrava telesna aktivnost. Poudarjajo predvsem vdihavanje svežega zraka in zmernost, ki sta tako rekoč temelja pohodništva. Človeško telo namreč pri tej aktivnosti ni podvrženo zelo hudim obremenitvam, zato je možnost za poškodbe veliko manjša kot pri večini drugih športov. Prav zato je pohodništvo primerno za ljudi različnih starosti, od otrok do starostnikov. Koristi pa niso samo telesne, temveč tudi psihične. Dolgotrajno gibanje v naravnem okolju namreč dokazano pozitivno vpliva na človeško razpoloženje. Številni poslovneži prav s hojo v naravi preganjajo vsakdanji stres, ki so mu podvrženi pri sklepanju zahtevnih poslovnih odločitev.

Logistika

Seveda je najbolj razvito pohodništvo kot ena osnovnih in tudi množičnih oblik rekreacije, katere pomemben sestavni del je očaranost nad najlepšimi deli našega planeta. Hkrati gre tudi za dokaj zapleteno logistiko, saj v še tako velikem nahrbtniku ponavadi prehitro zmanjka prostora. Zato je treba dobro premisliti, kaj bomo vzeli na pot, še posebno ker bo vse nosila naša hrbtenica. Poleg tega pretežak nahrbtnik povečuje napore, upočasnjuje hojo ter seveda zmanjšuje užitek. S sabo je vsekakor treba imeti nekaj suhih in po možnosti toplejših oblačil, saj je na večjih nadmorskih višinah tudi poleti pogosto zima, neprepustno jakno, dovolj vode in vsaj nekaj energijskih ploščic, da si popolnoma ne izpraznimo rezervoarjev. Ter seveda torbico za prvo pomoč.

Skrb za okolje

Pohodništvo je tudi odkrivanje koščkov neokrnjene narave, do katerih je možno priti le peš, na lasten pogon ... Šele globoko v divjini se namreč zavemo, kakšni čudeži že tisočletja uspevajo naravi. Zato se moramo še toliko bolj zavedati krhkosti njenih umetnin, katerih izvor sega globoko v preteklost. Vsak naš korak mora biti namenjen občudovanju in hkrati ohranjanju vseh teh lepot za vse tiste, ki hodijo za nami po tej poti. Skrb za okolje mora biti naša prva misel. S svojim početjem ne smemo puščati nobenih sledi. V naravi naj bi se vedli po načelu, ki je strnjeno v naslednje vrstice: »Za seboj ne puščaj drugega kot stopinje. Ubijaj samo čas. Obdrži samo spomine. S seboj vzemi samo fotografije.«